Balinanje je zame beg pred realnostjo

Podrobnosti

Zvest Primorec Teo Collori, vsem bolj poznan kot simpatičen fant s kitaro v roki, se z glasbo ukvarja že od svojega 14. leta. Mladost je preživel v Celovcu, kjer je študiral jazz kitaro in se nato poglobil še v ostale vrste, kot so akustična, bas in električna kitara. Obožuje gipsy swing glasbo in igra v svojih bandih Teo Collori in Momento Cigano ter Nas 3.

Otroštvo je preživel v Luciji, ob balinišču, kjer je iz dneva v dan spremljal starejše gospode, ki so balinali. Sčasoma se je opogumil in pri 12 letih prvič poskusil ta šport, ki ga je kar hitro zasvojil in tako je igranje na ulici in igriščih zamenjal z balinanjem. »Ljudje si tega sploh ne morejo predstavljati. Mislijo, da je ta šport namenjen le starejšim osebam, pa ni tako. Ves čas si napet, ves čas gledaš tisto »balo«, kako se vrti in kam gre. Polno je adrenalina in ko dobiš občutek za to, kar ne moreš odnehati,« mi pove z navdušenjem.

Ob njegovem entuziazmu me takoj prešine vprašanje: Kaj ti je pri tem športu najbolj všeč, kdaj občutiš pravo strast? »Stvar je v tem, da si sam. Sam na stezi s kroglo v roki in ko jo vržeš, je to to. Ni povratka nazaj. Krogle ne moreš premakniti z mislimi, ne moreš je ustaviti, ne moreš je zapeljati bolj levo ali desno. Ves čas, ko krogla potuje, v sebi čutiš vznemirjenje, vse postane nepredvidljivo. Krogla potuje zelo počasi in ves ta čas si tudi pod pritiskom. To ni kot nogomet, kjer je 11 igralcev in kdaj brcneš žogo ti, kdaj kdo drug. Tukaj si sam in če zgrešiš, zgrešiš, če zadaneš, zadaneš.«

Balinanje je kaj kmalu zasvojilo tudi Teotovega prijatelja, pesnika Markota Matičetovega, ki se že dobro leto ukvarja s tem športom. Skoraj vsak dan se po službi dobita v Izoli, kjer vadita za tekme v prvi ligi. »Šport te kar hitro prevzame in te ne izpusti. Je podobno kot pri glasbi, ko padeš not, težko prideš ven. Ko začneš dobro igrati in uživati v tem, z veseljem vabiš sorodnike in prijatelje na tekme, kjer z vnemo pokažeš svoje znanje. Kdaj jih pač povabim na koncert, spet drugič na balinarsko tekmo,« dodaja Teo.

Balinanje enači z golfom, saj pravi, da moraš biti pri obeh športih zelo zbran in miren. Že ena sama malenkost te lahko iztiri in obrne rezultat. Pri obeh je potrebno imeti mirno roko, dober fokus, koncentracijo.

Teo svojo strast do balinanja goji že več kot dve desetletji, zadnji dve leti pa se je resno vrgel v ta šport, kjer se je resnično našel. »V Izoli je igrišče in ko so temperature nad 16, 17 stopinj, fantje igramo, lahko tudi vsak dan. Drugače pa treniram redno dvakrat na teden, ob sobotah pa tekmujem s svojo ekipo Jadran Izola v prvi ligi. Tukaj je zelo lep občutek, igramo samo mladi, smo zelo dobra ekipa, vsi smo zelo navdušeni. Nekaj igralcev je sicer sčasoma nehalo igrati, saj kot pravim, je zelo strasten šport in če se človek ne zna kontrolirati, kar hitro pride do spora. Smo pa ostali tisti pravi, trenutno nas je 8, Šuki je naš trener, štejemo pa med 16 in 40 let-Smo mešana, a zelo povezana ekipa.«

Če damo na eno stran glasbo in na drugo balinanje, je kje kakšna povezava? »Je! Toliko časa kot nekam vložiš, toliko boljši si lahko v tisti stroki. Stvar je v tem, da te mora potegniti in mene je. V bistvu sta me oba »športa«, tako glasba kot balinanje, in se zato z veseljem trudim in učim ter posvečam čas obema, ker me res izpopolnjujeta. Užitek nato preide v navado in kar naenkrat ne moreš več živeti brez njiju. Tako glasba kot balinanje ti s časoma zavzameta del možganov in ne moreš ne razmišljati o njiju, kaj šele da se z njima ne bi ukvarjal. Začneš vaditi in vaditi in s časoma si vse boljši ter med igranjem ne razmišljaš na nič drugega, zato te hkrati sprošča in dela napetega.

Ljudje imamo tendenco, da preveč razmišljamo, se sekiramo, ko pa si tam, na stezi, to ne gre skozi. Zato po mojem mnenju tudi ljudje tako hitro padejo v ta šport. Je nekakšen beg pred realnostjo, ker si res tam, povezan sam s sabo in s svojo kroglo. Ostalih misli ni, enostavno ne morejo priti zraven, ker si tako zelo skoncentriran, da pozabiš na vse.«

Cilji za naprej? »Žal nimam toliko časa, da bi se lahko 100 % posvetil temu športu in se udeleževal vseh tekmovanj. Moja velika strast je tudi glasba in ob vseh koncertih in vajah mi zmanjka kdaj čas za balinanje. Preprosto uživam v tem športu, se trudim ga igrati kolikor zmorem in ga jemljem z veliko dozo dobre volje, kjer se sprostim in za kratek čas odmislim na zunanji svet. Do vrhunskega nivoja je pa treba res veliko vaditi. To me za enkrat še ne zanima, mogoče me bo v starejših letih. Za enkrat mi je važno, da se imam dobro.«

Kaj pa mladi? Kaj jim priporočaš? »Ja, da pridejo! Če bi jih bilo več, bi bilo to res vrhunsko. Vrata so odprta, k nam so prišli že osnovnošolci iz Izole in so se zelo zabavali. Žal menim, da imajo ljudje še vedno napačno predstavo o tem, kaj sploh je ta šport. S svojega vidika vidim same pluse, je povsem neobremenjujoč za telo, glede na druge športe, ki so bolj agresivni. Tukaj je v ospredju psihološka igra, kjer ima človek veliko priložnosti za zrasti, saj se moreš znati oz. se naučiti kontrolirati. Kdaj pač zmagaš, kdaj izgubiš. Ni kot pri teku, kjer si lahko najhitrejši, najboljši. Tukaj zelo hitre pride do spremembe in se mi zdi, da človek hitreje zraste. Res se moraš naučiti izgubiti in sprejeti, da je nekdo drugi lahko boljši, ne glede na to, koliko ur si vadil in vadil. To se mi zdi zelo zdravo, sploh za razvoj otrok, da se na tak način naučijo spoštovati tako igro kot igralce.«

You have no rights to post comments

   
Free visitor tracking, live stats, counter, conversions for Joomla, Wordpress, Drupal, Magento and Prestashop
© Balinarska Zveza Slovenije