Trening, trening in še enkrat trening

Podrobnosti

Intervju z NINO VOLČINA in ERIKOM CEHOM: »Šolo, službo in šport se da usklajevati, če si dovolj organiziran.« Velikokrat se zgodi, da najstniki, ki v osnovni in srednji šoli trenirajo določen šport, tega kasneje opustijo, ker zanj nimajo več časa, motivacije in volje, ker se raje posvetijo študiju ali celo službi. Da se šolo, službo in šport da usklajevati, pa dokazujeta mlada nadobudna balinarja Nina Volčina in Erik Ceh, ki dosegata zavidljive rezultate.

Zakaj ravno balinanje? Vaju je kdo nad tem športom navdušil? Kdaj sta začela balinati? Kako se je razvijala vajina pot?

NINA: Nad balinanjem sem se prvič navdušila, ko sem šla pogledat nonota, ki je ravno tako balinar. Povabili so me na trening. Videli so, da mi gre dobro, bilo mi je všeč in tako sem začela balinati. To je bilo leta 2011. Začela sem s treningi, nato sem tekmovala pod kategorijo dečki/deklice, kasneje tudi za mladince, kmalu pa so me povabili k članicam. Začela sem tekmovati v državni ligi, leta 2014 pa sem bila vpoklicana v reprezentanco in odšla na svetovno prvenstvo v Francijo.

ERIK: Že od malih nog sem imel vedno rad žoge. Tudi za rojstne dneve sem jih dobil veliko. V osnovni šoli sem treniral nogomet in rokomet, ampak okoliščine in drugi dejavniki so me pripeljali do tega, da sem ta dva športa opustil. Balinanje je v naši družini od nekdaj prisotno. Balinal je že moj dedek, sicer bolj za svojo dušo in zabavo, ampak si je tako krajšal čas. Mama balina od svojega 17. leta. Ko sem malo zrasel, me je mama naučila prvih osnov – od prijema krogle do korakov. Vedno je bila in bo moj vzornik. Predvsem zato, ker je dokaz, da se s trdim delom in voljo lahko pride zelo daleč. Pri desetih letih sem se začel z balinanjem resno ukvarjati. Moja pot se je začela v Kopru, nadaljevala v domačem klubu Jadran Hrpelje-Kozina. Začel sem nastopati tudi na posameznih državnih prvenstvih. Obiskoval sem šolo balinanja v Rogaški. Leta 2013 sem bil prvič poklican v reprezentanco. Leta 2014 sem prvič nastopil na svetovnem mladinskem prvenstvu, nato pa sem iz Hrpelj prestopil v Postojno. Pot me je nato vodila v Ljubljano, v ekipo Krima. Sedaj pa že drugo sezono nastopam za italijanski Pontese.

Kaj vama je pri tem športu tako všeč, da vaju je prevzel in sta se z njim začela ukvarjati tudi na tekmovalni ravni?

NINA: S športom se ukvarjam že od malih nog. Pri balinanju me je navdušilo to, da se nekaj dogaja s kroglami. Ko pa sem spoznala vse discipline, sem se najbolj navdušila nad tekaškimi disciplinami, saj imam rada tek. Disciplini, v katerih tekmujem, sta zanimivi, nista lahki, sta atraktivni, treba je vložiti veliko volje in truda. Všeč so mi vsa klubska tekmovanja, reprezentančna, turnirji, kako vse to poteka. Vse, kar pride še zraven balinanja, ti potem postane še bolj všeč in del tvojega življenja.

ERIK: Meni je bilo vedno zanimivo, kako se krogle bližajo k balinu in kako jih potem nasprotnik zbija. Na prvi pogled se kakšnemu zdi enostavno, ampak je ravno nasprotno. Potem sem tudi sam poskusil in potreboval sem kar nekaj časa, da sem vsaj približno osvojil tehniko bližanja in zbijanja. Zanimiva mi je bila igra v krog, kjer moraš v polmer 1,4 m približati kroglo in nasprotnik jo mora zadeti. Najbolj pa so mi všeč tehnične discipline – natančno, štafetno in hitrostno zbijanje. Pri klasičnih igrah in natančnem zbijanju moraš biti natančen in zbran, pri tekaških disciplinah pa pride bolj do izraza kondicijska pripravljenost in seveda tudi natančnost. Tako kot vsak šport tudi balinanje zahteva svoj trening, naj si bo to kondicijska pripravljenost ali trening tehnike in natančnosti. Tudi pri tem športu moraš biti tako fizično kot psihično pripravljen.

Kako je prišlo do tega, da sta začela tekmovati v paru? Se poznata že od prej ali vaju je povezalo balinanje?

NINA: Z Erikom naju je povezalo balinanje. Mislim, da je Erik balinal že veliko prej kot jaz in ko sem začela tekmovati, sva se spoznala na tekmah, kasneje sva začela skupaj tekmovati na turnirjih in v reprezentanci. Na začetku z Erikom nisva tekmovala v istih disciplinah, vendar sva zadnja leta začela tekmovati v štafetnem zbijanju.

ERIK: Poznava se iz balinanja. Srečevala sva se na državnih tekmovanjih in prvenstvih, skupaj sva nastopila tudi za mladinsko ekipo Krima iz Ljubljane, s katero smo osvojili prvo mesto v državi. Skupaj sva prvič nastopila v Franciji na turnirju mešanih štafet, pod vodstvom selektorja Antona Kosarja. Leta 2018 so se odločili, da bo ta disciplina zastopana tudi na svetovnem prvenstvu na Kitajskem. Selektor Aleš Škoberne se je odločil, da bova Slovenijo zastopala midva z Nino. Bila sva odlično pripravljena in dosegala odlične rezultate, v finalu nama je malo spodletelo proti francoski štafeti Chirat-Barthet, ki sta dosegla izjemen rezultat, a kljub temu sva bila več kot zadovoljna s srebrno medaljo.

S čim se poleg balinanja še ukvarjata? Ali je težko usklajevati šolo, študij in šport, kot je balinanje?

NINA: Poleg balinanja obiskujem šolo in delam. Ni lahko, saj živim v Idriji, treninge in šolo pa obiskujem v Ljubljani. Je zelo pestro in potrebno je veliko energije, ampak se trudim, da lahko vse usklajujem in da sem lahko pri vseh stvareh uspešna.

ERIK: Sam trenutno hodim v službo. Po službi grem na trening. Ob petkih odpotujemo v Italijo, kjer imamo zvečer trening, naslednji dan pa tekmo. Z usklajevanjem službe in treningov trenutno nimam problemov, je pa vsekakor odvisno tudi od posameznika – če imaš družino, če obiskuješ šolo in se moraš veliko učiti in se včasih odpovedati kakšnemu treningu itd. Jaz mislim, da se šolo oz. službo in šport da brez težav usklajevati, če si organiziran.

Kako se pripravljata na tekme? Imata kakšno posebno navado, ritual?

NINA: Sama se pred tekmo in pred svojo disciplino vedno ogrejem. Imam neko svojo individualno pripravo. Sem zelo živčna oseba oz. sem tip človeka, ki ima velikokrat tremo. Zaradi balinanja sem se tega navadila, mi je pomagalo, da sem postala veliko bolj sproščena. Kljub temu pa se trema na trenutke vrne oz. ponovi. Takrat se poskušam umiriti, imam posebno pripravo, da lahko potem tekmujem tako, kot znam.

ERIK: Dve uri pred tekmo načeloma vedno pojem kosilo. Po kosilu se s soigralci posvetujemo in pogovorimo. Pred ogrevanjem imamo kratek odmor, kjer trener pove postavo za tekmo. Vzdušje med soigralci je vedno super, razumemo se dobro. Sam se pred tekmo vedno ogrejem s tekom in razteznimi vajami.

Kako potekajo vajini treningi? Kolikokrat na teden trenirata?

NINA: Če bi bila bližje mojemu klubu, bi lahko trenirala veliko več. Tako pa imam treninge dvakrat na teden. Doma pa se moram sama kondicijsko pripravljati po planu. Včasih se temu veliko bolj posvetim, ko pa imam veliko dela s šolo in ostalimi stvarmi, to malo težje uskladim, ampak se trudimo. Veliko več treniram in se pripravljam, ko smo pred začetkom sezone, tekmami, prvenstvi.

ERIK: Odvisno od tega, ali je sezona ali ne. Med sezono treniram s kroglami dvakrat do trikrat na teden. En trening posvetim samo zbijanju krogel, ostala dva pa tekaškim disciplinam. Enkrat ali dvakrat na teden izvajam vaje za moč. Kadar sezone ni, treniram petkrat, tudi šestkrat na teden in imam potem dan ali dva počitka. Večino časa tečem, kolesarim ali hodim v hribe, velikokrat pa treniram hitrostno ali štafeto brez krogel in izvajam vaje za moč.

Kaj štejeta kot svoj največji uspeh v balinanju oz. kaj sta do sedaj že dosegla? Zadnji uspehi?

NINA: Sama osebno pod uspehe štejem vse, kar sem dosegla. Vsak dober rezultat, vsaka medalja, osvojen turnir, reprezentančne ter klubske tekme mi veliko pomenijo. Dosegla sem že kar nekaj stvari in na vse sem ponosna. Vem pa, da lahko osvojim še veliko več. Seveda imajo medalje iz evropskega in svetovnega prvenstva ter sredozemskih svetovnih iger večjo težo. Vsak rezultat na teh tekmah mi ogromno pomeni. Tudi z Erikom imava dobre rezultate. Najin zadnji je bil srebro s svetovnega prvenstva na Kitajskem, osebni pa bron, ki sem ga osvojila lani v Turčiji, skupaj s Saro in Tadejo – svetovni pokal za ženske ter ponovni naziv balinarke leta.

ERIK: Vsaka medalja je zame nekaj posebnega. Če bi moral izbrati, bi rekel naslov svetovnega prvaka v hitrostnem zbijanju na Kitajskem leta 2018. Tisto leto sem prvič nastopil v hitrostnem zbijanju in se s to disciplino začel pogosteje ukvarjati. Do sedaj imam devet medalj s svetovnih in evropskih prvenstev, od tega tri zlate, srebrno in pet bronastih. Zadnji dve sem osvojil v italijanskem Alassiu, in sicer bron v štafeti z Matijo Povhom, kjer sva v polfinalu z odličnim rezultatom morala priznati premoč odličnima Francozoma in bron v igri dvojic z Žanom Sodcem. Nastopil sem tudi v hitrostnem zbijanju, in sicer na tri pozicije.

Kakšni so vajini cilji za naprej?

NINA: Želim si dobrih iger in tekem, tako posamično, kakor s klubom, soigralkami/ci. Na vse želim biti še bolj pripravljena in osredotočena. Želim si doseči stvari, ki jih še nisem in tiste, ki so se mi do zdaj vedno za malo izmuznile. Če bo mogoče, želim trenirati več in priti na neko konstanto in od tam dosegati to, kar si želim. Ter da bom z ostalimi stvarmi vse lahko uspešno usklajevala.

ERIK: Cilj je definitivno osvojiti še več medalj in uspehov, uspešno nastopati za klub in reprezentanco. Cilj je tudi še naprej dobro trenirati in ohranjati, izboljšati fizično pripravljenost. Želim si čim več treningov z reprezentančnimi kolegi, da skupaj dosežemo čim boljše rezultate in se kar se da dobro pripravimo na prihodnja prvenstva.

Manca Hribovšek

You have no rights to post comments

   
Free visitor tracking, live stats, counter, conversions for Joomla, Wordpress, Drupal, Magento and Prestashop
© Balinarska Zveza Slovenije