Šampion v balinanju

Podrobnosti

Davor Janžič je zagotovo prvo ime balinanja. In ne samo slovenskega, mirno lahko rečemo tudi evropskega in svetovnega. Svojo balinarsko pot je pričel v Škofji Loki pri Trati, od leta 2004 pa si balinarski kruh služi v sosednji Italiji. V slovenski članski balinarski reprezentanci ima najdaljši staž in je edini, ki je sodeloval z vsemi dosedanjimi selektorji članske izbrane vrste.

Balinati sem začel na Trati nekje pri dvanajstih letih starosti. Nekaj mojih vrstnikov oziroma prijateljev je že balinalo, tako da sem se tudi sam odločil preizkusiti. Je pa res, da nas je bilo takrat v Frankovem naselju, tako imenovani “džungli” ogromno otrok, ki smo se po šoli ves dan podili po raznih igriščih. En mesec smo vsi igrali nogomet, naslednji mesec vsi košarko, nato smo balinali in tako naprej. V nekem obdobju nas je balinalo kar 30 otrok in imel si že težavo priti na stezo. Pod vodstvom Ivana Breznika pa smo se naučili osnovnih prvin športa. Šola balinanja na Trati je bila res vrhunska, saj smo že v pionirski konkurenci izstopali, kasneje pa smo skoraj vsi osvajali najžlahtnejša odličja na najvišjih tekmovanjih v vseh konkurencah.

Glede na odlične dosežke na domačih pionirskih in mladinskih tekmovanjih je bil hitro opažen in kaj kmalu je dobil priložnost da nastopi tudi za mladinsko reprezentanco. Debitiral je na mladinskemu svetovnemu prvenstvu leta 1996 v Carvinu ter skupaj z zasedbo Damjan Sofronievski, Gregor Oprešnik in Aleš Klančar osvojil moštveni bron. Z Dejanom Tonejcem, tudi sedanjim reprezentančnim kolegom, je na svetovnemu mladinskemu prvenstvu leta 1999 v Lyonu osvojil srebrno odličje v igri dvojic. Že leto dni kasneje pa je v italijanski Aosti v kategoriji mlajših članov prav tako v igri dvojic, osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka, le da je bil tokrat njegov soigralec Damjan Sofronievski. Na tem prvenstvu je nastopil tudi v igri posamično klasično in osvojil bron.

V članski reprezentanci si debitiral leta 2002 na evropskemu prvenstvu v Grudah, kjer je slovenska moška članska reprezentanca edinkrat doslej ostala brez kolajne.

Tega prvenstva se spominjam po tem, da je ves teden deževalo. Nastop slovenske reprezentance ni bil na nivoju, verjetno pa tudi postavitev igralcev po disciplinah ni bila prava. Dve leti kasneje si dobil novo priložnost, tudi tokrat na evropskemu prvenstvu. V italijanskemu Chivassu je reprezentanca dosegla lep uspeh, a si tudi takrat ostal praznih rok.

V Chivassu 2004 smo bili po disciplinah postavljeni optimalno, zato je reprezentanca tudi dosegla odličen uspeh. Takrat sem nastopal v igri posameznikov in osvojil 5. mesto. Zame je bil v četrfinalu usoden Francoz Bruno Perras, kasnejši evropski prvak. Moram povedati, da sem se dostojno upiral, je pa res, da sta bila takrat tako Ballabene kot Perras razred zase.

Leta 2005 si prvič nastopil na svetovnemu prvenstvu. Reprezentanco je zadnjič vodil Darko Guštin, ti pa si skupaj z Gregorjem Moličnikom osvojil naslov svetovnega prvaka v igri dvojic in s tem svojo prvo člansko odličje.

To prvenstvo mi bo jasno za vedno ostalo v spominu, saj kakor pravijo prve(ga) ne pozabiš nikoli… Tisto leto sva oba s Čauševičem, ki je v Torinu osvojil naslov svetovnega prvaka v igri posamezno klasično, blestela že v italijanski Serie A, teden dni pred odhodom na prvenstvo pa se je v reprezentančnemu taboru dogajalo marsikaj in še sreča, da je na koncu prišlo do uspeha. Če ne bi, jaz ne bi nikoli več zaigral za reprezentanco.

Leto dni kasneje, na svojem tretjem evropskem prvenstvu, takrat je reprezentanco vodil Pavel Švara, si na Reki osvojil naslov evropskega prvaka v igri bližanja in zbijanja v krog. Kot zanimivost naj navedem, da je to še vedno edina slovenska lovorika v tej disciplini. Na zadnjih evropskih prvenstvih smo bili sicer blizu, a nam je kar trikrat zapored načrte prekrižal Italijan Emanuele Bruzzone, ki mu pa na svetovnih prvenstvih ne gre.

To, da sem edini z zlato medaljo na evropskih prvenstvih v igri bližanja in zbijanja v krog, je dovolj zgovoren podatek kako nepredvidljiva disciplina je to. Vem, da je bil Tonejc velikokrat zelo blizu, prav tako Premru v Pazinu, oba sta bila v odlični formi. Verjamem pa, da bo prav kmalu še kdo od naših fantov osvojil ta naslov. Videl sem kar nekaj odličnih dvobojev med Tonejcem in Bruzzonetom in prav slednji je Tonejcu, mislim da dvakrat, odščipnil evropsko krono. Emanule Bruzzone je prav gotovo eden od velikanov tega športa, večkratni evropski prvak in tudi dvakratni svetovni prvak v igri dvojic. Lansko leto sva bila tudi soigralca v BRB Ivrei in moram omeniti, da je “dec” tako na igrišču kot izven.

Leta 2007 so Grude ponovno gostile veliko tekmovanje, tokrat svetovno prvenstvo na katerem sta z Moličnikom branila naslov svetovnega prvaka v igri dvojic. V finalu sta vam nasproti stala Italijana Carlo Ballabene in Denis Pautassi.

Z Moličnikom sva celotno prvenstvo odigrala resnično vrhunsko, zmanjkala je le pika na i. Predzadnji obrat in pri vodstvu za en punt sva že imela “match kroglo”, ena na ena v kroglah in najin punt pa se je Ballabeneju posrečilo neverjetno, “prijel” je balina in naredil dva punta. Moličnik je z udarcem nato izsilil obrat s fiksnim balinom. V zadnjem obratu balinček čisto na zadnji liniji in v kotu. Prvo kroglo sem zgrešil nato pa dvakrat zadel. Pauttasijeva tretje krogla ni bila najlepša in ponudila se nama je priložnost. Moličnik je z odlično naslonjeno kroglo spravil Italijana v težave. Ballabene je dvakrat grdo zavrgel, z zadnjo kroglo pa z rizičnem bližanjem povsem ob črti prevzel punt. Na koncu nama ni uspelo zmagati. Če ne bi zgrešil prve krogle, bi nama na koncu ostale tri za zaključek tako pa…. Je pa res, da te taki porazi utrdijo, naslednjič se vrneš za eno izkušnjo močnejši.

Hercegovsko prizorišče, ki nam Slovencem ni ravno pisano na  kožo, je zaznamoval tudi predčasni odhod domov Jasmina Čauševiča. Kako je to vplivalo na ekipo?

Čauševičeva odločitev za prezgodnji odhod domov po mojem mnenju ni imela nikakršnega vpliva na preostalo ekipo. Prvenstvo se je bližalo koncu, mislim da je odšel en dan prezgodaj. V igri smo bili še v hitrostnem zbijanju in v igri dvojic. Zakaj je odšel, bi bilo potrebno vprašati njega, vem pa da ni lahko ko dvakrat izpadeš pa veš pa da si vrhunsko pripravljen. Verjetno je njegovemu odhodu botrovalo tudi glasno negodovanje vodilnih v reprezentanci, ki so zelo redko ob takih dogodkih našli primerne besede.

Leto dni kasneje je člansko reprezentanco prevzel Aleš Škoberne in pričela se je slovenska balinarska pravljica.

Menim, da je takratno vodstvo Balinarske Zveze z izborom Aleša Škoberneta za selektorja zadela “jackpot”. Selektor dovolj mlad, da se je znal približati igralcem in hkrati ohranjati določeno distanco. Aleš je znal sestaviti ekipo, ki je delovala homogeno. Skupaj s Sandijem Kofolom, ki je takrat deloval še kot psiholog reprezentance, pa se je mozaik sestavil. Tako igralci, kot vodstvo smo znali ohraniti mirnost tudi takrat, ko ni šlo vse po načrtih, kar se mi zdi bistveno, zato smo lahko tako dolgo odlično sodelovali.

Največji reprezentančni uspeh doslej je bil dosežen na svetovnemu prvenstvu v Argentini leta 2013. Kako gledaš na sedaj na to, da kljub osvojenima dvema srebrnima kolajnama s svojim rezultatom nisi bil najbolj zadovoljen?

V Bahia Blanci je slovenska reprezentanca dobesedno eksplodirala. Pet finalnih obračunov, tri zlate, dve srebrni in še ena bronasta medalja je neverjeten uspeh. Kot sem že prej omenil, je to plod nekajletnega odličnega sodelovanja celotne ekipe in vodstva. Leta 2010 sem bil dvakrat evropski prvak, pa sem po mojem mnenju igral 20% slabše kot v Argentini. Ostal je spomin s cmokom v grlu. V finalu dvojic sem zbijal 31 krogel, zadel 30 in vseeno ostal praznih rok proti neverjetnemu Grattapaglii.

Ča pogledamo obdobje prvenstev v času samostojne Slovenije, torej od leta 1991, je po seštevku zlatih kolajn na svetovnih prvenstvih pred teboj le Francoz Sebastien Grail, kar se tiče evropskih prvenstev pa Italijan Carlo Ballabene. Glede na to, da si še vedno aktivni reprezentant ju lahko dohitiš in tudi prehitiš.

Glede statistike naslovov se ne obremenjujem. Če bom še igral v reprezentanci, se bom vsekakor potrudil osvojiti še kakšen naslov, če pa bo to dovolj za prevzem primata pa bo pokazal čas. Sta pa tako Grail kakor Ballabene velikana in ponosen sem, da sem lahko v njuni družbi najboljših.

Boštjan Hegler

You have no rights to post comments

   
Free visitor tracking, live stats, counter, conversions for Joomla, Wordpress, Drupal, Magento and Prestashop
© Balinarska Zveza Slovenije