Jaz sem hitrejši!

Podrobnosti
Kategorija: Balinarski utrinki
Ustvarjeno Torek, 04 Februar 2020 09:08
Napisal Ervin Ozbič
Zadetkov: 932

Aktualnih svetovnih prvakov v štafetnem zbijanju Aleša Borčnika in Anžeta Petriča ljubiteljem balinanja ni potrebno posebej predstavljati. A smo se vendarle potrudili, da v nekakšni “igrici spomina” o njima izveste še nekaj zanimivih podrobnosti. Le tega ne, kdo je hitrejši.

Kdaj ste se spoznala in kdaj prvič zaigrala eden proti drugemu? 

Aleš: Mislim, da sva se prvič spoznala v italijanski Bielii, kjer so imeli mladinci svetovno prvenstvo, člani pa smo nastopali na četveroboju. Prvič sva se eden proti drugemu pomerila v super ligi leta 2007. 
 
Anže: Če se dobro spomnim, sem Aleša spoznal na mojem prvem državnem prvenstvu v Rogaški Slatini. In takrat sva se tudi prvič pomerila med seboj. Sledilo je kar nekaj ligaških obračunov, ko sem sam nosil dres kobjeglavskega Hrasta.
 
Kdaj sta prvič skupaj nastopila v reprezentančnem dresu in kako sta se odrezala? 
 
Aleš: Prvič sva skupaj nastopila na svetovnem prvenstvu do 23 let v Zagrebu, kjer sva osvojila bron. 
 
Anže: Najin prvi skupni nastop je bil leta 2008 na svetovnem prvenstvu do 23 let v Zagrebu. Dva meseca kasneje sva prvič skupaj nastopila na članskem evropskem prvenstvu v Saviglianu. Obakrat sva bila bronasta. 
 
Kako sedaj gledata na slavje po zlati medalji v Feltrah leta 2011, ko sta na prizorišču slavila v slogu nogometnih “golgeterjev”? 
 
Aleš: Tisto zmago sva res divje proslavila. Premagala sva italijanska reprezentanta pred tri tisoč njihovih navijačev.
 
Anže: Super (smeh). Tisto slavje bi še ponovil. Letos v turškem Mersinu je bilo podobno (smeh). Pa naslednjič lahko slaviva spet na isti način, haha. Bolj kot tek po igrišču so ostale v spominu solze sreče.
 
Sta si takrat predstavljala, da bosta tudi leta 2019 skupaj osvajala medalje na največjih tekmovanjih? 
 
Aleš: Takrat o tem nisva premišljevala. Osebno ne maram gledati in preveč premišljevati o prihodnosti. 
 
Anže: Takrat niti nisem razmišljal tako daleč, sem pa verjel da bova z Alešem še dolgo vztrajala skupaj in tudi osvajala najvišja mesta.
 
Kdaj vama je bilo v reprezentančnem dresu najtežje? 
 
Aleš: Zagotovo v obdobju med letoma 2012 in 2018, ko sva v štafetnem zbijanju osvajala “le” srebrne in bronaste medalje. 
 
Anže: Bilo je več težkih trenutkov. Najtežje pa verjetno lani na evropskem prvenstvu v Alassiju, ko sem v polfinalu zgrešil ogromno krogel. Po nastopu sem bil v šoku. Preprosto nisem mogel verjeti, da se je to zgodilo. Sram me je bilo. 
 
Kaj je glavni recept za uspehe slovenskih balinarjev na največjih tekmovanjih? 
 
Aleš: Dobra kemija med igralci v reprezentanci in seveda izkušnje z igranjem v italijanski ligi, ki velja za najmočnejšo na svetu. 
 
Anže: Zagotovo izkušnje in težke tekme iz italijanske Serie A. Pa tudi homogenost ekipe.
 
Kaj pa je skrivni recept za vajine uspehe?
 
Aleš: Želja po osvojitvi zlate medalje. Tudi na zadnjem svetovnem prvenstvu sva želela dokazati, da v štafetnem zbijanju sodiva med najboljše na svetu.
 
Anže: Zelo nama je pomagalo, ko sva skupaj igrala v hrvaškem Buzetu. Takrat sva tri leta skupaj trenirala in tekmovala. To je bil velik plus. To je bil tudi eden od razlogov, da sem se takrat odločil za prestop na Hrvaško.
 
So v hitrostnem zbijanju in štafeti že doseženi maksimalni rezultati?
 
Aleš: V hitrostnem zbijanju je možno vreči 52 ali celo 53 krogel v petih minutah. V štafetnem zbijanju je ta maksimum 62 ali 63 krogel. Če bi želel v hitrostnem zbijanju dosegati tolikšno število izmetov, bi moral metati krogle “nad roko”. In biti deset let mlajši (smeh).
 
Anže: Mislim, da smo kar na maksimumu, saj dosegamo rezultate z zgolj eno samo zgrešeno kroglo ali celo z maksimalnim številom zadetkov. Vedno je lahko tudi boljše, vendar v tem primeru zelo težko.
 
Kaj počneta med tistimi 18-20 sekundami oddiha med štafeto, ko je na vrsti soigralec?
 
Aleš: Dihaš, spremljaš nastop soigralca in upaš, da zadane vse štiri krogle.
 
Anže: V resnici niti ni veliko časa, da bi počel kaj posebnega (smeh). Malce se zdiham, primem kroglo in že je čas za nov štart.
 
Koliko ur dnevno in tedensko namenita balinarskim kroglam in teku?
 
Aleš: Petkrat tedensko tečem, dva do štirikrat tedensko pa treniram s kroglami. Dvakrat tedensko delam tudi vaje za moč. Posamezen trening traja od trideset minut do dveh ur.
 
Anže: V pripravljalnem obdobju namenim veliko več časa kondicijskim treningom. Med tekmovanjem pa to le vzdržujem.
Treningi s kroglami so na sporedu trikrat tedensko, vmes pa je kakšen dan namenjen teku.
 
Kdo je hitrejši na 100 metrov?
 
Aleš: Jaz.
 
Anže: Jaz, seveda.
 
Kdo je vzdržljivejši?
 
Aleš: Moram priznati, da Anže.
 
Anže: Priznam, da je v hitrostnem zbijanju vzdržljivejši Aleš. Če pa govorimo o klasičnem teku, ta lovorika ponovno pripada meni (smeh).
 
Kdo je vzdržljivejši?
 
Aleš: Moram priznati, da Anže. 
 
Anže: Priznam, da je v hitrostnem zbijanju vzdržljivejši
 
Aleš. Če pa govorimo o klasičnem teku, ta lovorika ponovno pripada meni (smeh).
 
Kdo je najglasnejši v izbrani vrsti?
 
Aleš: Lažje bi odgovoril na vprašanje, kdo je najbolj tih. To je Anže. Glasni pa smo ostali štirje. Odvisno od razpoloženja.
 
Anže: Davor Janžič in Jure Kozjek.
 
Se kdaj sporečeta ob kakšnem slabšem nastopu?
 
Aleš: Ne.
 
Anže: Nikoli se nisva sporekla. Je pa bila jeza zagotovo kdaj prisotna... Še posebej to velja za že omenjeni lanski polfinale evropskega prvenstva. Ko sva letos zmagala in mi je Aleš skočil v objem, sem najprej pomislil na to, da sem letos popravil kar sem lani “zasral”.
 
Je padla kakšna “kazen” za zgrešeno Anžetovo kroglo v finalu zadnjega svetovnega prvenstva? 
 
Aleš: Še vedno čakam na večerjo.
 
Anže: Nobena težava ni, če se pošalimo na ta račun. Vedno poudarjam, da je v finalu najbolj pomembno zmagati in to sva v Mersinu tudi naredila. Je pa škoda te zgrešene krogle, saj bi bilo veselje še toliko večje.
 
Kdo sta vajina največja tekmeca?
 
Aleš: To so posamezniki, kot so Italijan Marco Ziraldo in Emanuele Ferrero, Hrvat Leo Brnić in Francoz Alexandre Chirat.
 
Anže: V štafeti sva se največkrat merila proti italijanski navezi Mauro Roggero - Emanuele Ferrero ter hrvaškemu paru Leo Brnić - Marino Miličević. Tudi Francozi so nama speljali kar nekaj zlatih medalj, a so nastopali v različnih zasedbah.
 
Že uvajata otroke v balinarski šport?
 
Aleš: Otroci včasih mečejo krogle, medtem ko sam treniram. Sin je seveda talentiran za hitrostno zbijanje.
 
Anže: Zala je poskusila balinati, a to še nič ne pomeni. Matica pa krogle še čakajo. Če mu jih ne bova kupila z ženo Tadejo, jih bo zagotovo “zrihtal” dedi Miha (smeh).
 
Sta dobila kakšen dan nagradnega dopusta v službi kot nagrado za balinarske uspehe?
 
Aleš: Zame je bila nagrada že to, da sem lahko dobil dopust za odhod v Turčijo na svetovno prvenstvo.
 
Anže: Le v ponedeljek po koncu svetovnega prvenstva sem lahko malce bolj zadihal. Pravega prostega dne pa ni bilo.
 
Koliko let bomo lahko še uživali v vajnih nastopih v reprezentančnem dresu?
 
Aleš: Veliko bo odvisno od zdravja, forme in ostalih dejavnikov. Lahko bo to trajalo še nekaj let, morda pa je bilo svetovno prvenstvo v Turčiji celo moje zadnje.
 
Anže: Upam, da vsaj še nekaj let. Bomo videli, kako se bo vse skupaj odvijalo. Trenutno sem najmlajši reprezentant, tako da ...