Intervju Marjan Batagelj

Podrobnosti

“Če bi bil ekonomist, bi vse presojal in opazoval skozi denar, če bi bil pravnik, skozi zakone. Ker sem geograf, razmišljam o ravnovesju.” Tako je v enem izmed intervjujev opisal samega sebe. Nekoč nosilec srebrne medalje na svetovnem prvenstvu v balinanju, danes lastnik podjetja Postojnska jama z več kot 200 zaposlenimi.

S čim se danes ukvarjate, ko je Postojnska jama zaprta?

Čeprav je jama zaprta za obiske, podjetje ni zaprto in dela s podjetjem, ki ima toliko zaposlenih in združuje toliko panog, je precej. Iščemo načine za prebroditev tega obdobja, prav tako pa mislimo na prihodnost, kaj in kako ponovno pritisniti »play« po tem, ko je situacija prisilila svet v to, da pritisne »pavzo«.

Ali pričakujete, da se bomo lahko hitro (mesec, dva) vrnili v stanje pred virusom?

Trenutno je težko karkoli napovedovati, ker je situacija zelo negotova. Ne vemo niti, kako dolgo se bodo posamezne države borile z virusom in na kakšne načine. Niti ne vemo, kdaj bomo zares lahko spet začeli delati. Gotovo pa ne moremo pričakovati, da bomo že čez nekaj mesecev v novih tirnicah. Posledice bodo dolgoročne, način obnašanja turistov pa se bo zagotovo spremenil. Bolj bomo zaupali bližnjim destinacijam, ker bomo bolje obveščeni o njihovem stanju.

Ali pričakujete od države aktivno sodelovanje pri vrnitvi v stanje pred epidemijo, ali mislite, da boste lahko uspešni sami?

Glede na situacijo in dejstvo, da država usmerja boj z virusom, absolutno potrebujemo ob strani državo tudi po epidemiji, ko se bomo lotili reševanja gospodarske krize. Precej je že pripravljenega, še veliko dela pa je pred nami, saj marsikatero podjetje te krize ne bo preživelo. V koronakrizi smo vsi skupaj in samo s skupnimi močmi jo lahko prebrodimo. Predvsem pa z odgovornim ravnanjem in spoštovanjem navodil strokovnjakov. To ne pomeni, da lahko sedimo križem rok in čakamo. Vsak mora začeti pri sebi in aktivno reševati svoje podjetje. Država pa bo morala gospodarstvu omogočiti ugodno in spodbudno okolje za urejanje zadev in vračanje v »polni pogon«.

»Biti priljubljen je delo politika. Sam pa hočem biti uspešen, da se bodo moji zaposleni čutili varno, da bomo imeli najvišje plače v Sloveniji.« Izjava iz leta 2014. Še stoji?

Seveda. V teh časih še bolj kot prej. Je pa to del moje športne miselnosti. Ni drugih, so samo prvi, tisti, ki zmagujejo. Menim, da se moja poslovna filozofija, ki se jo trudim prenašati na svoje zaposlene, v tem trenutku izkazuje za pravilno, ker 

bomo lahko skupaj prebrodili izzive, ki so še pred nami. Uspeh svojega podjetja sem gradil s pomočjo svojih zaposlenih in lastnega kapitala, brez zadolževanja, kar nam bo v prihodnjih letih še kako pomagalo. Predvsem pa nam je zadnja misel odpuščanje, saj so moji zaposleni, moja družina. In ni nas malo.

Ali pogrešate šport?

Šport je še vedno pomemben del mojega vsakdana. Športna miselnost je prisotna na skoraj vsakem koraku in mi je v pomoč pri marsikateri preizkušnji ali izzivu. Najhuje je to, ko spoznaš, da telo ni več tako, kot je bilo nekdaj in da je njegova zmogljivost omejena. Ohranjati zdrav način življenja, z veliko gibanja in s športnimi aktivnostimi, je pri mojem delu, ki je zelo stresno, nujno. Poleg balinanja je bila moja največja ljubezen košarka. Še pri teh letih rekreacijsko vsak torek igram košarko. No, razen sedaj, ko nas je pregnala korona. Balinam pa od svojega štiriindvajsetega leta ne več in krogel nisem prijel, verjeli ali ne, razen z dvema ali tremi izjemami, od takrat niti enkrat.

Kot mladi balinar ste dosegali zavidljive rezultate. Enkrat drugi in dvakrat tretji na Svetovnem prvenstvu. Ali si kdaj še zaželite balinanja?

Ne, ker se enostavno bojim, da bi me spet prevzelo. Obenem pa se zavedam, kaj je vrhunsko balinanje. A za to je potrebno veliko treninga. Nikoli več ne bi bil tako dober, s takimi odstotki zadetih krogel. Nočem povprečja, naj spomini ostanejo brezmadežni.

Kako in zakaj ste sploh začeli balinati?

Za košarko sem bil premajhen, čeprav pravijo, da sem bil res dober. Oče je hodil na balinišče in vse se mi je zdelo tako enostavno. Sam sem čisto spontano začel balinati. Že prvo sezono sem bil republiški prvak, kar je bila nekakšna napoved za najboljšega v Jugoslaviji in za odprto pot v državno reprezentanco. Le svetovni prvaki takrat nismo postali, ampak že ti uspehi so bili res izjemni, zgodovinski.

Kaj balinanje loči do ostalih športov in v čem je drugim športom podoben?

Od balinanja ne moreš živeti, zato mi je že takrat trener, gospod Franc Somrak, dejal: »Marjan, iti moraš študirat, kajti tvoje življenje ne more biti samo balinanje.« To sem mu takrat zameril in prav zaradi tega nisem nikoli več balinal. Bil sem užaljen. Že po nekaj letih sem mu postal neizmerno hvaležen in še danes sem mu. Predvsem je podobno ostalim športom po natančnosti in to me je vedno privlačilo. Fizične kondicije potrebuješ nekoliko manj, psiha pa je tako kot pri vseh športih ključna.

Balinanje je seveda športna disciplina, po drugi strani pa pomemben družbeni dejavnik v marsikaterem okolju? Kaj je pomembneje?

Oboje. Odvisno v katerem življenjskem obdobju balinamo.

Ob vašem prvem poskusu vstopa v športne organizacije v Sloveniji, ste pred leti doživeli veliko razočaranje. Takrat ste dejali, nikoli več. Ali se je kaj spremenilo?

Res je in ostalo bo - nikoli več.

Spremljate dogajanja v balinarskem športu v Sloveniji?

Po pravici povedano niti ne. Razen tega, da pogledam lestvico državnega prvenstva, ob svetovnih prvenstvih pa sem bolj pozoren na rezultate, ki jih dosegajo naši izvrstni balinarji.

Tomaž Perovič

You have no rights to post comments

   
Free visitor tracking, live stats, counter, conversions for Joomla, Wordpress, Drupal, Magento and Prestashop
© Balinarska Zveza Slovenije